Zgodovina izdelave fotografij na osnovi žlahtnih kovin je starejša od srebrovih postopkov. Čeprav sta Ferdinand Gehlen in Johan Wolfgang Dobereiner že leta 1830 odkrila kombinacijo spojin, ki predstavljajo temelj platinotipije, je šele 1873 Angležu Williamu Willis uspelo razviti in patentirati stabilen postopek. 20 let kasneje je Platinotype Company pričela tržiti fotografski papir na osnovi platine.

Platinotipija je takoj po predstavitvi doživela ne sluten uspeh. Eminentni fotografi so jo uporabljali zaradi njenih estetskih lastnosti. V senčnih predelih je dobro tonsko ločbo težko doseči, nasprotno pa so srednji toni zelo bogati. Enako je tudi s svetlimi predeli, kjer je možno reproducirati detajle tam kjer srebrov papir že davno izriše čisto belino. Tako sta začetnik ameriške umetniške fotografije Fred Holland Day in britanski mojster arhitekturnih detajlov Frederick H. Evans za svoje delo uporabljala izključno platinotipijo. Ko je platinotipijski papir postal komercialno nedostopen, sta oba prenehala fotografirati. Med fotografi, ki so ustvarjali platinotipije bi lahko omenili še Alvina Langdon Coburn, Heinricha Kühn, Immogen Cunningham, Edwarda Weston, Edwarda Steichen, Paula Strand in Alfreda Steiglitz.

Povpraševanje po platinotipiji je na začetku dvajsetega stoletja močno naraščalo vse do 1. svetovne vojne, ko je cena platine skokovito narasla. Posledično je industrijski postopek platinotipije tridesetih letih 20. stoletja zamrl. Vendar so posamični fotografi, posebno v Angliji, nadaljevali s tradicijo izdelave fotografij s pomočjo žlahtnih kovin. Ker komercialno dostopnega papirja ni bilo, so fotografi emulzijo ročno nanašali na papir. V tej obliki se je postopek obdržal do danes. In na ta način izdelujem paladijeve fotografije tudi sam.